10

apr

Odrekli so se vsemu, le čokoladi in Bogu ne

Sladke novičke , Slovenska čokolada , Zgodbe o čokoladi

Trapisti so še danes znani kot posebno asketski red, red reformirane veje cistercijanov, s strogimi pravili meniškega življenja. Vajeni odrekanj so celo spali na posteljah, krajših od svojih teles, živeli v popolni tišini in se, če res ni šlo drugače, med seboj sporazumevali le znakovno. Njihovi obroki so bili skromni in strogo brezmesni, njihov duh pa izostren, misli jasne. Najbrž tudi zato ne čudi, da so kot prvi na Slovenskem začeli s proizvodnjo čokolade. Jim je, tisti čas, ko za to ni bilo znanstvenih dokazov, Bog prišepnil, kako zelo blagodejna je za telo čokolada?

Bilo je to leta 1896, ko so stroje, ki so jih potrebovali za njeno proizvodnjo, pripeljali iz domače Francije, da bi jih spravili v pogon pa so morali zgraditi elektrarno na enosmerni tok. Čokolada, ki so jo pripravljali po svojem izvirnem receptu, je prepričala in navdušila sam cesarski dvor z Dunaja, še več, avstrijski cesar Franc Jožef jim je leta 1912 podelil priznanje za kakovost in naziv imperial. Z levom kot zaščitnim znakom. Iz tovarne, ki je bila, kakor uvodoma omenjeno, prva takšna tovarna na Slovenskem, je izšlo od 30 do 40 ton čokolade letno. Čokolade, ki je postala iskana in zaželena po domala vsej stari celini.

Srce in telo, vsak svojo pot

Je pa bil red trapistov, ki je ime dobil po samostanu La Trappe, ustanovljen leta 1644 v Franciji. In širil se je razmeroma hitro. Ko pa jim je potekla pravica do uporabe samostana Dumb v bližini Lyona, jih je pot, leta 1881 je bilo to, ponesla do Rajhenburga (današnje Brestanice), na ozemlje takratne Avstro-Ogrske. Kot bi usoda hotela tako, je bil prav takrat rajhenburški grad naprodaj, pa so ga z denarjem brata Gabriela Girauda, sina in dediča bogatega francoskega trgovca s svilo, skupaj s pripadajočimi posestvi kupili in preuredili v samostan Marije Rešiteljice.

Čokoladni ključKot zanimivost velja omeniti, da zbirka relikvij in relikviarijev Narodnega muzeja Slovenije hrani srebrno žaro, v kateri je srce tega francoskega opata. Ko je leta 1899 umrl, so njegovi svojci želeli, da bi bil pokopan v domačem Lyonu. Ker pa je vendarle bil osrednje ime rajhenburške opatije (v opatijo je bil samostan povišan leta 1891), so se nazadnje odločili, da bodo srce pustili, telo pa vendarle odpeljali v Lyon.

Sicer je pa v red trapistov bila vtkana skromnost in vsakdan, prežet z molitvami, delom, premišljevanjem, učenjem. Njihov življenjski slog je bil naravnan povsem samooskrbno; ukvarjali so se s poljedelstvom, živinorejo (iz mleka so izdelovali še danes poznan sir trapist), čebelarstvom, vinogradništvom (vešči so bili pridelave tudi penečega vina), sadjarstvom, imeli so nasade zdravilnih rastlin, iz katerih so pripravljali tudi likerje. Nasploh so to bili uspešni obrtniki, ki so v okolje, do njih sprva precej nezaupljivo, prinesli napredek in vrsto novosti, vključno s strojnim načinom obdelave zemlje.

Odšli so trapisti in z njimi izvirni recepti

Ob prihodu v Rajhenburg so bili v vrstah trapistov le francoski menihi. Ti so se ob nemški zasedbi leta 1941 večidel vrnili v domovino. Tisti, ki so ostali v samostanu, in ostali so povečini slovenski fantje, ki so se polagoma začeli vključevati v ta kataloški red, pa so morali Nemce, dokler so bile zaloge surovin še na voljo, med drugim oskrbovati prav s čokolado in likerji.

Po koncu vojne so se izseljeni trapisti vrnili in z njimi se je vrnila tudi živahna predvojna dejavnost. A ta je bila precej kratkega diha. Že leta 1947 so morali po odloku oblasti grad dokončno zapustiti, njihovo imetje so nacionalizirali. Zadnji rajhenburški trapist je umrl leta 2004 v stiškem samostanu. Niso pa nikoli izdali svojih receptov, ne za čokolado in ne za liker, pa tudi za sir ne. Danes na Rajhenburgu, prvič omenjenem leta 895, deluje enota Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Priporočeni izdelki:

×

Zakaj pri nas?

5 razlogov

za kupovanje pri nas.

Preberi več